Mi stavkamo, če še niste vedeli!

Ali ste vedeli, da zdravniki stavkamo? Če ste, potem medije zelo natančno spremljate. Že dolgo nismo videli tako mlačnega in nezainteresiranega poročanja o tako pomembnem dogajanju, ki bo za vse nas imelo daljnosežne posledice. Danes sem moral ostati doma, za konec tedna bom dežuren in bom zato tedensko kvoto ur zelo hitro napolnil. Ker bomo delali samo štirideset ur, bo zelo kmalu zdravnikov, ki lahko delajo, zmanjkalo. Posledica bo, da bodo ustanove morale odpovedati vse ne-nujne dejavnosti. Kljub temu da je stavka legalna, bomo zdravniki plačani manj (samo za 40 ur). Pokazati želimo, da je v tem trenutku nadurno delo potrebno in da bo upoštevanje Evropske direktive o delovnem času naše zdravstvo ohromilo v zelo kratkem času. Treba je pa reči, da s plačilom za 40 ur na teden, torej z osnovno plačo nikakor nismo zadovoljni in da želimo, da se osnovna plača zviša. To je treba povedati brez sprenevedanja.

Do zdaj so mediji in pogajalci, na nasprotni strani mize, vedno mahali z visokimi zaslužki posameznih zdravnikov in pri tem nikoli nista želeli upoštevati ur dela, ki jih je ta posamezni zdravnik moral prebiti na delovnem mestu, da je dobil plačo. In ko upoštevamo samo osnovne plače je takoj jasno, da zdravniki, zaradi dolgega usposabljanja, začnejo delati dosti pozneje kot njihovi vrstniki in čeprav so se šolali bistveno dlje, zaslužijo bistveno manj. Pri tem ne bi govoril o odgovornosti, o naravi dela, kjer se napake merijo s človeškimi življenji, kjer se napake plačujejo tudi z odškodninsko in kazensko odgovornostjo. Če neki sprehajalec papirjev (paper pusher) “zamoči” pogodbo, podjetje izgubi denar, naderejo ga in mogoče ostane brez službe. Če “zamoči” zdravnik čuti posledice najprej bolnik, zdravnik je pa lahko izpostavljen odškodninskim tožbam in kazenskemu pregonu, da ne govorim o medijskem linču, ki ga vsakič znova uprizorijo naši, senzacije željni mediji. Ob vseh medijskih zdrahah, ki jih vedno znova poslušamo in beremo, je nekaterim kolegom nerodno reči, da so premalo plačani in da želijo večje plače. Takšno sprenevedanje je popolnoma nepotrebno. Za svoje delo, ki je zahtevno in odgovorno, imamo pravico zahtevati dostojno plačilo.

To, da je v zdravstvu nadurno delo potrebno se bo pokazalo zelo kmalu. Problema ne bomo tako hitro rešili. Preprosto, večina kolegov, ki v enem letu konča medicinsko fakulteto, se, 35 do 40 let kasneje upokoji. Če je število nespremenjeno, se tudi število zdravnikov, ki delamo ne more bistveno spremeniti. Priliv iz tujine, še posebej iz nekdanjih bratskih republik, je prisoten, vendar še zdaleč ne zadosten. Treba je torej zvečati vpis, zvečati število odobrenih specializacij in šele v po desetih letih, bomo začeli položaj izboljševati. Dovoliti bo treba tudi zaposlovanje, vseh teh novih zdravnikov. In ne nazadnje bodo ti zdravniki počasi morali pridobiti potrebne izkušnje. Torej gre za dolgotrajni proces, ki bo trajal leta in v tem času, bomo morali zaposleni zdravniki še naprej nositi breme, ki ga nosimo zdaj.

Tu izstopa še ena krivica, o kateri si tudi FIDES ne upa govoriti in to je upokojevanje in pokojnine. Zdravniki prispevke za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje plačujemo iz vseh dohodkov tudi iz plačil za delo preko polnega delovnega časa. Če ure, ki sem jih prebil v bolnišnici, ko sem bil dežuren, spremenim v ure rednega dela se nabere za 10 let rednega dela. Vendar zaradi tega ne bom šel nič prej v pokoj in pokojnina ne bo odsevala višine dohodkov, ker jo omejuje “plafon”. Kljub temu, da delam več kot drugi in da v pokojninsko blagajno prispevam bistveno več kot drugi, bom v pokoj šel pozneje in pokojnine bom imel enako kot ljudje, ki so delali manj in so v pokojninsko blagajno prispevali manj. To naj bi bilo pošteno in temu pravimo solidarnost. Solidarnost je samo v tem, da imamo vsi enako malo. Lahko sicer rečete: Kdo ti je kriv? Sam si se odločil za ta poklic. In res je za poklic sem se odločil zato, ker sam si to želel  in če bi lahko še enkrat izbiral bi se odločil enako.

Vedno, ko je govora o zdravniških plačah, se kot nasprotni argument postavlja prevelika javna poraba. Češ Slovenija je majhna država ni bogata in tako dalje. V resnici je delež plač v javni porabi verjetno zelo majhen. Prepričan sem, da bi se z javnim denarjem lahko gospodarilo veliko bolj gospodarno, če bi omejili apetite posameznikov, ki poslujejo z državo. Nikoli mi ne bo jasno, zakaj so stvari, ki jih plačujemo z javnim denarjem bistveno dražje, od tistih, ki jih kupujemo z zasebnim denarjem. In ravno to je jama brez dna v katero ponikne ogromno javnega denarja, zato je nemoralno, da politika varčuje na javnih uslužbencih.

  • Share/Bookmark

IŠČEMO MINISTRA

IŠČEM POŠTENEGA ČLOVEKA!

Ob farsi z iskanjem zdravstvenega ministra lahko dodam smo to: potrebujete reflektorje! Pričakovanja, da bo nekdo (po možnosti laik, saj zdravnikom ne zaupamo) z eno potezo razrešil vse probleme v zdravstvu so absurdno naivna. Še bolj je zanimiva želja g. Fakina, da naj bi to bil operativec (ki bi verjetno delal po njegovih navodilih). Minister bi moral biti strokovnjak, ki ga spoštujejo tako kolegi kot bolniki oz javnost. To v principu pomeni, da ne sme biti politik in da ne bi smel biti povezan z nobeno stranko. Politikom nihče več ne verjame (sam jim nisem nikoli verjel). Dobrih zdravnikov, ki bi se bili pripravljeni odreči medicini in se potopiti v mlakužo politike je pa po mojem mnenju izjemno malo. Tudi, če ministra najdemo bo prvi problem s katerim se bo srečal njegovo lastno ministrstvo. Uradničke bo treba nadomestiti s pravimi strokovnjaki, ki poznajo probleme in rešitve. Vse reforme, ki bi jih minister želel udejanjiti vedno slonijo na denarju. O zdravstvenem denarju pa ne odloča minister temveč g.Fakin. Nato pridejo javni razpisi. Strokovni kriteriji, bi morali biti res strokovni kriteriji. Morali bi biti transparentni in podprti z dokazi. Kriterije bi lahko dajali tudi širši strokovni javnosti na vpogled. Prepričan sem, da bi se kaj kmalu identificirale pomanjkljivosti. Ta del je potrebno prepustiti zdravnikom. Poleg strokovnih kriterijev je pa potrebno ugotoviti tudi to zakaj plačujemo v Sloveniji višje cen kot drugod in ali jih res. Barantanje z dobavitelji je naloga komercialistov. Večje cene so posledica ali višjih marž ali podkupovanja. Poseben problem se mi zdi, da je ponavadi za en proizvod na voljo samo en ponudnik. Namreč tuji proizvajalci imajo ponavadi enega ponudnika v Sloveniji. To ustvarja določeno monopolno pozicijo, še posebej, če ta ponudnik ponuja proizvod, ki je boljši kot  so ostali. Korupcija je kriminal in s tem naj se ukvarja policija. Kot laik za to področje, presenečeno ugotavljam, da so strokovnjaki našli številne poti, da zaobidejo davčne in druge kontrole in to ni problem zdravstva, to je problem Slovenije v celoti. Skratka bodoči minister se mi kar smili.

Čestitati moram g-pe. Darji Zgonc, saj je končno našla dovolj poguma in v svojo oddajo povabila ljudi, ki jih ni strah povedati kaj mislijo. Za tiste, ki niste razumeli, sporočilo je bilo jasno, zdravniki nimamo velikega vpliva na vodenje zdravstvenih ustanov. Zato je situacija takšna kot je. Vsak od nas pozna svoje delovno okolje in ve tudi to kako se stvari urejene drugod. Zato ni težko ponuditi primerne rešitve. Vendar predlogi se v načelu ne upoštevajo, saj menedžerji že vedo kako je potrebno upravljati. Vtis imamo, da je edina stvar, ki jih skrbi, da ne bi kdo v zdravstvu (predvsem zdravniki) preveč zaslužil. Niti tega ne morejo verjeti, da si pripravljen se odzvati povabilu iz tujine (za predavanje) zastonj, ker to prispeva osebni prepoznavnosti kakor tudi prepoznavnosti ustanove. Pred časom sem imel priliko videti izračun cene za najem prostorov v UKC (za izobraževanje) in sem presenečeno ugotovil, da je del te cene tudi plačilo za dobro ime UKC.  Ja, kdo za vraga pa ustvarja, dobro ime?  Komercialisti in menedžerji, ki premetavajo papirje in si izmišljujejo različna (pridevnik ne bom dodal, lahko si pa mislite kakšen pridevnik sodi sem) pravila ali zdravniki in sestre, ki skrbimo za bolnike. Večina kolegov mi je v šali rekla, da so verjetno mislili, da sem nor, ker sem pripravljen odpotovati v Moskvo sredi zime in pet dni učiti na tečaju zastonj. Mogoče res, pa sem vendar ponosen, da je med učitelji na prvem Ruskem tečaju oživljanja tudi Slovenec.

Ob komentarju prof. Ahčana, da “Slovenija ne prenese bogatega zdravnika” sem se moral nasmejati. Če pomislim na silne gonje v medijih, vsakič ko se se omenile zdravniške plače, bi človek res lahko na to pomislil. Vendar sem pa prepričan, da se Slovenija nima česa bati bogatih zdravnikov pri nas ne bo nikoli. Saj jih tudi drugod ni. V zahodnem svetu so zdravniki dobro plačani profesionalci, vendar nihče ni bogat. Zelo redko, če sploh kdaj, zaidejo zdravniki na Forbsovo lestvice ali na lestvico najbogatejših Slovencev. Očitno pa je, da zdravniki želijo zaslužiti več in tisti, ki to lahko zdržijo si nalagajo dodatno delo. Redki posamezniki se tudi poskusijo kot privatniki. Nihče tudi ti kolegi nikoli ne doseže omenjenih lestvic, zato ni čisto jasno zakaj takšno razburjenje. Večina nas svojo plačo zasluži s trdim delom, in ko večina Slovencev počiva in se zabava, moramo mi pogosto delati. Delo, ki ga opravimo izven rednega delovnega časa in za katerega se plačajo vsi prispevki enako kot iz rednega dela ne šteje pri pokojnini (ne finančno ne časovno). Če dežuramo en konec tedna in 3 krat med tednom na mesec znese to 1152 ur na leto oz 144 dni. V 40 letih je to 5760 dni oz 15,78 let. Torej bom po 40 letih dela v medicini delal skoraj 16 let dlje kot ostali in od tega ne bom imel ničesar. Zato mi prosim ne govoriti o bogatih zdravnikih in o zdravniških plačah saj se mi takšni pogovori že gnusijo.

  • Share/Bookmark

Grem… na dopust

Še tri dni. En dan je prost, zadnji pa do zadnje minute v špitalu. Dežuren. Dopusta se seveda veselim! Kufer imam poln, predvsem Kliničnega centra. Zadnji mesec je prav peklensko .. vroče. Čeprav naj bi klime delale. Delajo seveda slabo. Morečemu vzdušju veliko bolj kot vročina prispevajo briliantne pogruntavščine našega vodstva. Kako lepo bi bilo, če bi se človek lahko ukvarjal samo z medicino. Saj vem, da moj blog pogosto zveni kot pritožbena knjiga, vendar je to edini pravi razlog, da ga pišem, da lahko zventiliram vso nejevoljo in včasih tudi jezo… Mnenja ali stališča ljudi, ki delamo vodstvo tako ali tako ne sliši ali ne želi slišati.

Selitev narodov, (iz Šiške skozi vrata narodov  v Ajdovščini na Balkan) prinaša samo jezo in nesporazume. O razlogih zavitih v tančico nočem niti vedeti. Dovolj je, da se vsi neznansko trudimo, da bolniki ne bi plačali ceh. To, da jih peščica ostaja pod Karpati in da bo do njih potrebno z rešilcem, ker so dežurstva predraga ne zasluži komentarja.

Včeraj mi je pod roke prišla avgustovska številka internega glasila. Kot, da bi bral glasilo Litostroja iz pred dvajsetih let. Kako dobri smo in kako pametno vodstvo imamo, ki niza uspeh za uspehom. Baje imamo celo nek oddelek za upravljanje s človeškimi viri. Javnost se pa sprašuje kam odteka zdravstveni denar. Nikoli mi ne bo jasno zakaj je potrebno imeti kup uradnikov, ki premetavajo papirje, katerih vsebino tako ali tako ne razumejo. Tudi tu je jasno, da v Sloveniji ne razumemo bistvenega in preprostega dejstva, da je zdravstvo namenjeno bolniku (in mogoče preventivi) in da je vse tudi kadrovanje podrejeno temu. Namreč zelo pomembno je kdo je oseba, ki ji zaupamo zdravljenje ali nego bolnika in to ne more ocenjevati neki birokratek za pisalno mizo ob prebiranju potrdil in dokazil, ki jih večinoma ne razume. Upravljavci s človeškimi viri naj bi bili tisti, ki bi planirali in razporejali, jemali ljudi v službo in verjetno odpuščali, ki naj bi celo skrbeli za izobraževanje. Na temelju česa ??.

Problem je namreč v tem, da se delo v medicini organizira glede na potrebe procesa zdravljenja. Če malo karikiram in poenostavim, za operacijo inkarcerirane kile ne moremo razpisati internista. Koliko ljudi je potrebno in kakšna znanja morajo imeti, vedo samo tisti, ki so v nekem procesu vsaj delno udeleženi. Katastrofalne kadrovske luknje, ki zijajo v našem zdravstvu so posledica ravno takšnega neodgovornega kadrovanja v zadnjih 30 let.  Zakaj imajo Nemci odlično pre-hospitalno nujno medicinsko pomoč? Zato ker imajo dovolj anesteziologov in jih lahko pošljejo tudi izven bolnišnice. In zakaj ravno anesteziologe? Zato ker edino anesteziologi posege, ki so potrebni pri oskrbi hudo zbolelih in poškodovanih opravljajo prav vsak dan in ne potrebujejo nobenega dodatnega izobraževanja. Kako naj to ve nekdo, ki je na fakulteto hodil v Kranj in ni nikoli videl kako poteka proces oskrbe kritično bolnega. Vendar v zdravstvenem gigantu kot je UKC s človeškimi viri “upravljajo” laiki.

Tudi pri izbiri in zaposlovanju mladih zdravnikov je tako. Oddelki oz zaposleni na teh oddelkih nimajo prav velikega vpliva na izbor novih sodelavcev. Pogosto je nemogoče zaposliti mlade zainteresirane kolege, za katere vidiš, da bodo dobri zdravniki in specialisti temveč moraš vzeti nekoga, ki je izpolnil vse papirne zahteve za delo v praksi je pa popolnoma nesposoben. Ocenjevanje sposobnosti bi moralo potekati v nekem daljšem preizkusnem obdobju na delovnem mesti, ki bi ga posameznik zasedel. Ocenjujejo ga lahko samo tisti, ki tudi sami opravljajo isto delo. Upravljavci s človeškimi viri bi znali sicer zatrditi, da se tako tudi v praksi dela in da oni potem na temelju mnenj nekoga zaposlijo. Kako že temu rečejo? Mislim, da upravni postopke (beri nepotrebno premetavanje papirjev).

Najbolj lovska se mi zdi pa skrb za izobraževanje. Ob tem, da se jim sanja ne kaj bi kdo moral znati. Skrbno preverjajo ali imajo vsi zdravniki veljavne licence. (Zopet papirji). Važno je, da so papirji v redu. Kakšna je vsebina je popolnoma vseeno. Kontinuirano medicinsko izobraževanje zahteva, da se za podaljšanje licence zbere, dovolj veliko število točk. Nekateri te točke nabirajo z raznimi seminarčki in kongresi, ki se jih udeležujejo vsaj takrat ko delijo potrdila o udeležbi in to je to. Kakšna je vsebina teh izobraževanj, je pa popolnoma nedefinirano. V tujini so določene vsebine obvezne (tečaji postopkov oživljanja). Tudi pri nas bi morale ustanove biti zainteresirane, da zaposleni zdravnik obnavljajo določena znanja v rednih intervalih. Katera so ta znanja bi morali določiti. Vendar se upravljavcem človeških virov niti sanja ne katere so to vsebine. Zato govoriti o tem kako skrbijo za izobraževanje je naravnost smešno, še posebej če vemo, da je izobraževanje glavna varčevalna  tarča in da so ga že dolgo nazaj žrtvovali. Ob tem se vedno vprašam čemu so ga žrtvovali? Uspešnem finančnem poslovanju ali uspešnem zdravljenju? Pojma se ne izključujeta, le zdravljenje je pomembnejše.

Torej grem…na dopust!

  • Share/Bookmark

Kdo je stroka ?

Novinarka vpraša ministra Gantarja ali ga stroka podpira. Na koga prav za prav nisli? Na dr. Breclja, ki sedi poleg ministra in predstavlja zdravniško civilno iniciativo? Na dr. Kopčaverjevo, ki predstavlja družinske zdravnike ? Na zdravniško zbornico? Na Fides ? Kdo je to “stroka”?

Minister, ki je sicer urolog, najbrž ni stroka. Problem ministrov je, da na svoj položaj pridejo po strankarskem kupčkanju in kriterij, po katerih stranka oz vodstvo stranke izbere ministra so blago rečeno nejasni. In to seveda ne velja samo so za zdravstvo. Vodenje in organizacija takšne dejavnosti kot je zdravstvo pa mora temeljiti na strokovni presoji. Vsi postopki, vse kar se v zdravstvu dogaja bi moralo biti podrejeno osnovnemu cilju to je zdravljenju bolnikov in poškodovancev.  Znanost, ki se s tem ukvarja je medicina in ne ekonomija.  Zato so vsa vprašanja okoli postopkov procesovin organizacije najprej strokovna medicinska vprašanja in šele potem mogoče kaj drugega.

Ali je lahko vsak zdravnik stroka? Niti približno ne. Meni se niti ne sanja, kako recimo izmeriti dioptrijo. Z določenimi področji medicine se nisem srečal od fakultete. To seveda vprašanje “kdo je stroka?” močno zaplete. Medicina postaja vse bolj specializirana in je zato poznavanje posameznih področji omejeno samo na določene skupine zdravnikov. Za vsako od teh področji ne moremo imeti ministra, tudi državnega sekretarja verjetno ne. Zdravnike na ministrstvu za zdravje lahko na prste preštejemo. To povsem razumem, saj moraš medicino opustiti, če se želiš ukvarjati s politiko. In ko medicino opustiš ne moreš biti več “stroka”. To redko kdo od nas želi.  Medicino študiraš zato, da zdraviš ljudi. Vsaj v večini primerov je tako.

Državni organi v katerih delujejo laiki, ki jih vodijo demokratično izvoljeni predstavniki ljudstva (ki si vedno znova puli lase, zaradi svojih volilnih napak) bi moral na vsakem področju posebej identificirati strokovnjake na tem področju in od njih zahtevati nasvet. V teoriji vse lepo in prav v resnici je ta proces obremenjen z različnimi osebnimi interesi. Kot stroko se povabijo k sodelovanju različni znanci, da ne rečem “poslovni prijatelji” in državni organi lahko na svoje odločitve opremijo z nalepkami “stroka”.  Pod to nalepko se lahko skriva marsikaj tudi neumnosti, kot sem imel nedavno priliko ugotoviti na Simpoziju urgentne medicine v Portorožu, v zvezi z novimi urgentnimi centri, ki bodo bolnišnično urgenco postavili za korak nazaj. Vendar, imajo nalepko “odobrila stroka” in s tem vsaka debata z drugače mislečimi preneha.

Podobno se v ustanovah vodstva skrivajo za “strokovnimi” odločitvami, ki jih predlagajo in sprejemajo kolegi (na vodilnih položajih), ki se z določeno problematiko ne ukvarjajo in jo ne poznajo. Posledice so seveda ekonomsko neracionalne  in strokovno  sporne odločitve. Še posebej varčevalno naravnani ukrepi so nevarni, tako za bolnike kot za zdravnike. Nedavno obsojena zdravnica je jasen primer kam pripeljejo takšni “strokovni ukrepi”. Kolegica mora za svojo napačno odločitev prevzeti odgovornost, vendar to problema ne bo rešilo, saj bo sistem še koga postavil v situacijo, da bo moral izbirati in možno je, da bo izbral napačno. To lahko preprečimo edino tako, da kolega zaščitimo pred podobnimi izbirami. Ljudje, ki se z urgentno medicino ukvarjamo poznamo odgovr tudi na to vendar nas ne vprašajo. Zmanjševanje števila dežurnih zdravnikov, prepuščanje dežurstev ne dovolj usposobljenim specializantom so sistemske napake, ki bodo še kakšnega kolega poslale v zapor in še kakšnega bolnika na Žale.

Kdo je torej stroka? Na to vprašanje ne bom poskušal odgovoriti, ker verjetno ne bi prišel do pravega odgovora. Rečem lahko edino to, da imamo v Sloveniji srečo, da smo dovolj majhni in da se v strokovnih krogih odlično poznamo med seboj. Točno vemo kdo kaj dela, s čim se ukvarja in koliko zna. Poleg sreče je pa vendarle potrebno imeti tudi malo pameti. Kako je s tem na slovenskem pa sami veste..

  • Share/Bookmark

Brez plač v zdravstvu?

Poskušam začeti, večkrat. Ne najdem pravih besed. V krizi v kakšni smo ljudje postanejo boječi. Grožnja, da bodo ostali brez plač je marsikoga spravila v stisko. Politiki tako ali tako ves čas grozijo, da bo država bankrotirala, če ne bomo delali po njihovo in sprejeli njihove briljantne zamisli in potem nekdo reče ZZZS nima denarja za plače in verjemite ljudje so bili resno zaskrbljeni.

Ali je ob vsem tem kdo pomislil na posledice?  Glede na to kar je bilo slišati, bi prišlo ne do stavke temveč do spontane prekinitve dela. Pri tako kompleksnem sistemu, kot je bolnišnica je dovolj, da izpadejo posamezni deli in da celoten sistem preneha učinkovito delovati, da pride do ogrožanja zdravja in življenja ljudi. Ko  v zdravstvu stavkamo vedno podrobno načrtujemo kako bomo rešili nujne primere in zagotovili, da se bolnikom nič hudega ne zgodi. Ne načrtovani protesti teh varoval nimajo in posledice bi lahko bile usodne.

Kakšne težave ima g. Fakin z DURS – om je prav za prav nepomembno. Rešiti bi jih morali brez javnosti in pravočasno. O tem, da sebi in svojim sodelavcem ne bi izplačal plače očitno ni razmišljal. Likvidnostne težave naj najprej poskusi reševati z zniževanjem obratovalnih stroškov tega birokratskega giganta in potem naj grozi zdravstvu z ne poravnavanjem obveznosti. Vsako leto se ob koncu leta pojavljajo podobni problemi. Do sedaj smo bili vedno okrcani, če smo kakšnega reveža preveč operirali, ker smo s tem prekoračili Fakinov plan. Če ZZZS zavarovalnica potem naj sprejme zavarovalni riziko, če gre pa za nek birokratski izrastek za razdeljevanje zdravstvenega denarja, potem naj zdravstveno politične odločitve prepustijo drugim in naj zamenjajo ime. Zadnjič sem naletel na njihovi spletni strani na neke elektronske publikacije – na analize in študije. Skoraj me je pobrala od smeha. Kaj vse se prodaja za resne analize v zdravstvu.  Analizirajo zdravstveni absentizam in predpisovanje receptov. Znanost pa taka. Če to primerjam s tistim kar počne Britanski NHS me je naravnost sram. NHS se dejansko ukvarja z vprašanji kako zagotoviti čim boljšo zdravstveno oskrbo, čim boljšo medicino na stroškovno najbolj učinkovit način. To počnejo skupaj z svojimi zdravniki in bolnišnicami. In nisem še slišal, da bi tam kdo omenjal zmanjševanje ali ne izplačevanje plač.  Pri nas se pa fakinčki grejo političnih igric in primitivnega populizma ter javnosti poskušajo predstaviti, da so oni tisti, ki lahko brzdajo požrešnost slovenskih zdravnikov.

Ali so bili četrtkovi in petkovi dogodki načrtovani ali ne, ne vem. Zelo možno je, da so poskusili testirati odziv zdravstva na ukrepe, kot so ne-izplačevanje, zamiki in zmanjševanje plač.  Upam, da so rezultate testa razumeli.

  • Share/Bookmark

Zavarčujmo izobraževanje

Ali je stalno in redno izobraževanje na področju medicine pomembno? Večina laikov (med njimi so politiki, ekonomisti in vsi ostali, ki se vpletajo v zdravstveno politiko) si to problematiko predstavlja izjemno poenostavljeno. Nekdo konča medicinsko fakulteto in postane zdravnik, torej mora vedeti prav vse kar je povezano z medicino. Mogoče je to veljalo v 18. in 19. stoletju, danes zagotovo ne velja več.  Povprečen diplomant medicinske fakultete ve zelo veliko, še posebej o temeljnih medicinskih disciplinah.  Ko jih pa  postavimo pred konkretne klinične probleme ima večina težave. Enako velja tudi za medicinske sestre. To je torej prvi problem, neučinkovito izobraževanje na dodiplomski stopnji. Prepričan sem, da bi z različnimi ukrepi (predvsem povečanjem števila kliničnih učiteljev) in z vključevanjem študentov v redno klinično delo premostili brezno med teorijo in praktično klinično medicino.

Zdravljenje bolnikov in poškodovancev poteka vedno po najbolj sodobnih principih. Te najbolj sodobne principe prinašamo tisti, ki se z nekim področjem bolj podrobno ukvarjamo.  Vsak posamezen zdravnik se torej ne more sam seznaniti z vsemi podrobnosti nekega področje medicine še posebej če se s tem ne ukvarja. To pomeni, da je za distribucijo teh informacij potrebno organizirati neka izobraževanja.  Za nekatera področja, kot so oživljanje in oskrba poškodovancev ( področja s katerimi se sam ukvarjam) se organizirajo tečaji po strogih mednarodnih pravilih s ciljem, približati kvaliteto izobraževanja evropskim normam. Vsi ti tečaji so interaktivni in njihova izvedba zahteva posebej usposobljene inštruktorje. V Sloveniji smo uspeli, zahvaljujoč entuzijazmu posameznikov, usposobiti dovolj veliko število lastnih inštruktorjev, da lahko te tečaje izvajamo samostojno. Na začetku smo jih izvajali s pomočjo inštruktorjev iz tujine.

Organizacija tečajev seveda ni zastonj, potrebno je pokriti različne stroške in ne nazadnje kompenzirati inštruktorje za stroške, ki nastanejo z njihovo udeležbo na tečaju (vožnja, transport materiala, prosti čas). Zato morajo tečajniki plačati kotizacijo tečaja. Kotizacije v Sloveniji so nižje od kotizacij v Evropi, pa kljub temu dovolj visoke, da je za posameznika plačevanje kotizacije za tečaj, ki mu razen znanja in zadovoljstva, da je tečaj opravil ne prinese nič drugega, vprašljivo. Država oz ustanove razen diplome MF, dokončane specializacije in licence Zdravniške zbornice ne zahteva ničesar drugega.  Zaradi napredka v stroki je veljavnost tečajev omejena na neko časovno obdobje. Po izteku tega obdobja (največkrat pet let) je potrebno tečaj obnoviti. V tujini ni možno delati na urgentnem oddelku, če nimaš opravljenih tečaja oživljanja odraslih (ERC Advanced life support course), tečaja oživljanja otrok (European Pediatric Life support course) in tečaja oskrbe poškodovancev (European Trauma course ali Advanced Trauma Life support course) .  Tudi za delo na drugih oddelkih je potrebno opraviti tečaj oživljanja.  Mladi zdravniki si v Evropi te tečaje večinoma plačujejo iz proračuna, ki ga imajo na voljo za izobraževanje. Pri nas je tak proračun uravnovešen, torej hudo omejen in mogoče pokrije eno kotizacijo. Poleg tega se investicija v znanje v Evropi obrestuje. Pri nas kot sem že rekel gre za osebno zadovoljstvo.

V vse splošni varčevalni ihti politika brez milosti klesti po javnem sektorju. Zdravstvene ustanove, ki so doslej vsaj malo skrbele za izobraževanje zaposlenih, so to dejavnost postavile na stranski tir, brez premisleka o morebitnih posledicah. Ali so zaradi tega kakšne posledice? Pa saj naši zdravniki in sestre to vendar znajo tudi brez tečajev. Saj so vendar končali šole, da ne naštevam drugih argumentov.

Kakšen je vpliv izobraževanja ne preživetje bolnikov vemo kar nekaj časa. Leta 2007, na primer, je skupina avtorjev pod vodstvo dr. Morettija objavila rezultate multicentrične, prospektivne kohortne študije. V tej študiji so zajeli 156 bolnikov, ki so skupaj doživeli 172 srčnih zastojev. Analizirali so ali obstaja povezava med preživetjem bolnikov in deležem osebja, ki je sodelovalo pri oživljanju, z opravljenim reanimacijskim tečajem.

Moretti, Resuscitation 2007

Kot vidite je povratek spontanega krvnega obtoka bistveno pogostejši pri tistih bolnikih, ki so jih oživljali zdravniki in sestre z opravljenim reanimacijskim tečajem. Verjetnost, da preživite je dvakrat večja, če vas oživlja nekdo, ki je opravil reanimacijski tečaj.

Moretti, Resuscitation 2007

Več je oseb v timu, ki so opravile reanimacijski tečaj večja je verjetnost preživetja. Torej tečaj morajo opraviti tako zdravniki kot sestre. Povratek spontanega obtoka je samo prvi korak, da preživite. Kot preživeli se štejejo samo tisti bolniki, ki jih žive odpustimo iz bolnišnice.  V omenjeni študiji so pokazali, da je tudi dolgoročno preživetje, torej število bolnikov, ki so živi eno leto po srčnem zastoju večje.

Moretti, Resuscitation 2007

V drugi enako zanimivi študiji, objavljeni v letu 2010, so primerjali člane travma tima pred in po simulacijskem učenju timskega dela.  Učenje je potekalo na simulatorju (takšnem, kot ga imamo tudi v UKC). Uspešnost vodenja, nadzora situacije, medsebojne pomoči in komunikacije so merili s točkovnimi sistemi in ugotovili, statistično pomembno izboljšanje. Vse to je vplivalo tudi na čase potrebne za oskrbo. pomembno so skrajšali čas od prihoda do CT preiskave (22 min, pri nas okoli 30 min), čas od prihoda do intubacije (z 10 min na 6 min), čas od prihoda do operacijske sobe  (z 100 min na 94 min, pri nas 70 min).

Študij, ki se ukvarjajo s to problematiko je veliko in vse kažejo, da ima izobraževanje velik vpliv na izhod zdravljenja in na zmanjševanje stroškov. V tujini se dobro zavedajo, da najpomembnejši stroški nastanejo zaradi zapletov in podaljšanja zdravljenja ter ne nazadnje zaradi neuspešnega zdravljenja in smrti bolnika. Zakaj to diplomantom naših ekonomskih šol ni jasno ne vem? Mogoče je razlog v predavateljih, nekateri sedijo v našem svetu zavoda.

V Sloveniji bomo torej izobraževanje zavarčevali. Denarja za kotizacije ni. Zdravnikom, ki bi bili pripravljeni v svojih zavodih učiti kolege in druge sestre se ne plačuje, tudi nadur ne.  Posledice se bodo pokazale šele skozi nekaj let. Prišle bodo neopažene, saj pri nas vodstva zavodov kvaliteta zdravljenja ni nikoli zanimala in se zato podatki, razen v posameznih primerih (ko jih zbiramo zdravniki) ne zbirajo, še manj pa analizirajo. Stroški bodo naraščali, ker bomo zdravili slabše in bomo še bolj varčevali, in nastal bo circulus vitiosus.  Za ekonomiste, politike in druge njim podobne začaran krog.

  • Share/Bookmark

Bravo Matjaž!

Pokončna drža in načelnost zaslužita vso pohvalo. Zato čestitam prof. dr. Matjažu Veselku dr.med. na njegovi odločitvi, da odstopi z mesta predstojnika in mu javno izrekam vso svojo podporo. Prav zabaval sem se ob tem, kako so vsi hiteli zatrjevati, kako se z oskrbo bolnikov in poškodovancev na urgenci ne bo nič spremenilo. Vendar prav v temu je problem. Prepričan sem, da prof. Veselko ni odstopil zato, da se ne bi nič spremenilo, odstopil je zato, da bi bilo bolje.

Bistvo problema, kot ga sam vidim,  je v tem, da imajo poslovni direktorji veliko več besede pri vodenju, kot pa predstojniki kliničnih oddelkov in klinik.  Ta anomalija je nastala najverjetneje iz percepcije nepoučenih politikov o tem kaj je vloga in dejavnost zdravstvenih zavodov. Bolnišnica ni gospodarsko podjetje, ki  mora opravljati svojo dejavnost in pri tem ustvarjati dobiček.  Naloga bolnišnic in drugih zdravstvenih zavodov je oskrba in zdravljenje bolnikov ter poškodovancev. Dobiček ali uspešnost bolnišnice se izkazuje v številu preživelih in ozdravljenih bolnikov ter poškodovancev in ne v denarju (čeprav bolniki in poškodovanci, ko se vrnejo v delovni proces, ustvarjajo dobiček za družbo, ki ga brez bolnišnice ne bi bilo). Za svojo dejavnost bolnišnica troši javni denar. Poraba javnega denarja mora biti racionalna. Vprašanje je kaj je to  racionalna poraba denarja? Poslovni direktor bo opazil, da je na urgenci UKC v zadnjem času porasla poraba zdravila HAEMOCOMPLETTAN, ki ni prav poceni in bo v svoji varčevalni vnemi poskusil porabo omejiti (to še niso poskusili) ali s tem, da bo uporabo prepovedal oz jo dovolil pod posebnimi pogoji, recimo samo z dovoljenjem poslovnega direktorja ali celo ministra (to je zdaj še posebej popularno, čeprav nisem prepričan, da minister sploh ve  za kakšno zdravilo gre). Če bi se posvetovali z zdravniki (predstojniki ali z neposrednimi izvajalci) bi jim povedali, da raziskave v zadnjega desetletja kažejo, da pri masivni krvavitvi naprej zmanjka fibrinogena (enega od faktorjev strjevanja krvi) in da nadomeščanje fibrinogena s HAEMOCOMPLETTAN-om, omogoča boljše preživetje poškodovancev, manjše število zapletov, krajšo hospitalizacijo in tako dalje. Vse omenjeno prispeva znižanju stroškov. Seveda je popolnoma jasno, da nekdo, ki je po stroki ekonomist ne more poznati vseh teh podrobnosti, saj to ni njegova stroka. Delovanje bolnišnice oz kateregakoli javnega zavoda  se vrti okoli takšnih primerov. In smotrno varčevanje v zdravstvu je možno le na način, da se pri oblikovanju strategij vključi medicinska znanost. Zato je popolnoma nerazumljivo, da so ravno poslovni direktorji tisti, ki diktirajo strokovne odločitve v UKC , predvsem preko tega kaj se sme nabaviti in kaj ne, koga lahko zaposliš in koga ne, na koncu celo koliko dežurnih zdravnikov potrebujemo in vse to brez kakršnega koli znanja o medicini. Zato je poteza prof. dr. Matjaža Veselka dr. med. vredna  vse pohvale in podpore.

  • Share/Bookmark

Zdravniki odhajajo, bolniki odhajajo ali še kdo ostane?

Slišal sem, da bo sedaj ZZZS morala plačati zdravljenje kjerkoli v tujini.  Ostane nam samo, da izberemo najboljšo ustanovo in najboljše zdravnike in odidemo. Izbiranje seveda ni tako enostavno kot zgleda na prvi pogled. Tudi če izhajamo iz slovenske folklore po kateri so domači zdravniki slabi in so vsi, ki delajo za italijansko in avstrijsko mejo bistveno boljši (madžarska in hrvaška seveda ne štejeta), bo težko izbrati. A so boljši Italijani ali Avstrijci? Mogoče bi bilo bolje, če bi šli kar v Nemčijo ali v eno od Skandinavskih dežel. Za tiste, ki imajo kaj pod palcem in ki mojega bloga verjetno ne berejo ponuja rešitev Quintessentially Viavi.  To je nekakšno podjetje, ki svojim (bogatim) članom uresničuje želje.  Recimo z limuzino vas odpeljejo v službo, pripravijo vam večerjo na ledeni gori sredi morja in podobne neumnosti. Vendar poleg neumnosti ponujajo jo resne stvari kot je ta z izbiro naj zdravnika in bolnišnice, ali elitne šole za prestolonaslednika. Kakšna je članarina in koliko slovenskih menedžerjev je članov me prav za prav niti ne zanima. Tisto kar bi mene zanimalo je kakšne kriterije za izbor zdravnikov in ustanov uporabljajo.

Kriteriji, ki se uporabljajo za ustanove so verjetno  neki vsem dostopni podatki o uspešnosti zdravljenja.  Vendar so številke vedno odvisne od številnih dejavnikov, ne nazadnje od obolevnosti lokalnega prebivalstva. Da ne bom šel predaleč bo bežno omenil rezultate študije  letos objavljene v eni najpomembnejših strokovnih revij “Lancet”. Po podatkih te študije je umrljivost po operativnih posegih v Sloveniji 2,9%, kar je verjetno v primerjavi z UK, ki ima umrljivost 3,6%, ali z Hrvaško kjer je 7,4% dobro. Zakaj so že slovenski zdravniki slabi?

Še težje je ocenjevati posameznega zdravnika. Uspešnost zdravljenja ni nujno pravi kriterij, saj na to uspešnost vpliva tako osebje kot drugi zdravniki, organizacija bolnišnice oprema in tako dalje. Nazivi, uspešnost pri akademski karieri ni nujno enaka uspešnem kliničnem delu. Poznam kar nekaj kolegov, ki razen specializacije niso dosegli ali želeli doseči drugih akademskih nazivov pa so kljub temu odlični zdravniki in kliniki. Enako dober raziskovalec z veliko objav ni nujno dober klinični zdravnik. Poleg tega pri bolniku veliko šteje odnos, empatija, način komuniciranja. Vsem, ki se zaradi nezaupanja želijo zdraviti v tujini lahko rečem edino – good luck.

Vsaj tri prispevke sem zasledil, dva v Delu in enega v Dnevniku o odhajanju slovenskih zdravnikov v tujino. Ali Vas res čudi, da zdravniki odhajajo, po vsem kar nam je izrečeno in s čem nas še vedno obkladajo tudi v komentarjih na omenjene prispevke.  Varčevanje daje menedžmentu izgovor, da poskuša ne vse možne načine zmanjšati plačilo, omejiti nabavo, skratka zmanjšati stroške. Pogoji dela se slabšajo in s tem tudi pogoji za zdravljenje bolnikov. Trenutno bolnike najbolj ogroža zmanjševanje dežurne službe. Mladi kolegi, ki so polni elana bodo zagotovo želeli delati v bolj urejenih okoljih in jim nič ne zamerim.

Zanimivo je, da v komentarjih prevladuje zgražanje in večina kolegom očita, da so se izobraževali na račun družbe, sedaj pa to družbo zapuščajo. Nihče se ne vpraša, kaj bi bilo potrebno storiti, da se temu begu možganov izognemo. Številke, ki jih v svojem prispevku v Delu navaja g-pa Zupančič so zanimive, vendar bi potrebovale komentar. Najbolj zanimiva bi bila struktura tega zneska. Kaj vse se s tem denarjem plača? Še posebej ko gre za tistih 236.500 €, kolikor naj bi stala specializacija. Kolikor vem se mentorski dodatki gibljejo med 10 in 20 € na mesec. Ali se iz tega denarja zagotavlja osebni dohodek specializanta? Potem nikakor ne moremo govoriti o denarju, ki bi ga zdravnik dobil za izobraževanje in bi ga moral sedaj povrniti temveč govorimo o osebnem dohodku, ki ga je zaslužil med specializacijo. Če temu ni tako, se sprašujem kam je ta denar odšel, saj si mladi kolegi z denarjem, ki ga dobijo za izobraževanje niti spodobnega tečaja ne morejo plačati (tudi tiste, ki naj bi bili obvezni). Če denar dobi bolnišnica, ta denar ponikne, ker nihče, ki dejansko uči specializante ne dobi niti centa. Drugih stroškov pa z specializanti ustanova nima. Specializanti delajo, se učijo (pretežno v svojem prostem času) in v svoje znanje morajo veliko vložiti. Tudi dr. Krkoviča se spomnim iz njegovih specijalizantskih časov. Za njega mi je vedno bilo žal, da ga nismo mogli zadržati v Sloveniji.

Predlogi, ki bi omejevali odhod z odplačevanjem nekih namišljenih dolgov zelo dišijo po nekem novodobnem suženjstvu. Znanje je edina stvar, ki nam jo nihče ne more vzeti, niti varčevalni ukrepi vlade. Namesto, da bi kolege prisilili, da ostanejo v Sloveniji, bi jih mogoče bilo bolje  na nek način za to motivirati. Če se vrnem na začetek bodo Slovenci pač odhajali v tujino na zdravljenje k Slovenskim zdravnikom, ki bodo v tujini delali.

  • Share/Bookmark

Milni mehurček !!!

Vhod v CUB UKC

Okoli 11 ure sem odhajal domov po dežurstvu in jutranjem sestanku na temo masovne nesreče in ko z Njegoševe zavijem na Bohoričevo zagledam zgornji prizor. Prometna zapora z semaforjem pred vhodom v Centralni urgentni blok UKC. Ne morem verjeti svojem očem.

Si predstavljate takšno zaporo prejšnji četrtek? Sprašujem se, kdo gradbenim podjetjem dovoli pripraviti takšno zaporo? Verjetno kakšna služba na mestni občini ali kaj podobnega. Kdorkoli, da je to dovolil  se igra s človeškimi življenji. V Sloveniji je človeško življenje očitno tako poceni, da prav nihče ne razmišlja o tem, da bi ob takšni zapori pred vhodom v urgenco največje slovenske bolnišnice, lahko kdo tudi umrl. Ne vem zakaj je birokratom tako težko razumeti, da minute v urgenci pomenijo razliko med življenjem in smrtjo, in če mora reševalno vozilo upočasniti ob takšni zapori, da se z vsako izgubljeno minuto zmanjšuje možnost preživetja.

Razumem, da je ceste potrebno vzdrževati in popravljati, vendar sem prepričan, da se ob bolj natančnem premisleku in načrtovanju lahko izognemo ogrožanju človeških življenj. Vsiljuje se mi vprašanje, zakaj niso vsa popravila dokončali takrat, ko je bil vhod v CUB UKC iz Njegoševe ceste. Vhod je bil prestavljen (na hitro in brez resnega posveta z medicinsko stroko) zaradi zaključka izgradnje sosednjega objekta, o katerem se pa tudi marsikaj šušlja.  Kje se končajo pritiski kapitala in pričnejo birokratske Butale je težko reči.

Vem, da odgovora na moje pisanje ne bo. Tudi uradni protesti najbrž ne bodo pomagali. Odgovorni se bodo potuhnili in upali, da bo asfalt čim prej položen. Mi ostali bomo pa upali, da nam ne bo treba z reševalnim vozilom na Urgenco. Mogoče se bo tokrat razpočil samo milni mehurček, baloni bodo pa ostali v zraku.

  • Share/Bookmark

Po balonu še milni mehurčki?

Okleval sem iz več razlogov. Nesreča, ki se je zgodila prejšnji četrtek je za mnoge, tudi za preživele, tragedija. Pisati javno o svojem delu in svoji vlogi pri tem dogodku, se mi nekako ne zdi etično in sprejemljivo, verjetno smo vsi naredili vse kar smo lahko. Ravno tako ne bom razgrinjal analiz, ki smo jih že pripravili in jih še pripravljamo. Rekel bom samo to, da smo preizkušnjo dobro prestali in da smo se marsikaj naučili. Pohvale seveda padajo na vse strani, nekatere z grenkim priokusom, druge polne obljub s figami v žepu. Zdi se mi, da bo jeseni vsa zgodba izginila kot milni mehurček.
Ravno zato je potrebno poudariti, da pri varčevanju s katerim naj bi plačali grehe nesposobnih bankirjev in skorumpirane politike ne smemo dovoliti, da žrtvujejo vse tiste skupne dobrine, ki smo jih gradili desetletja. Verjemite, da zdravstvo lahko deluje veliko slabše kot deluje v Sloveniji. Ni potrebno daleč odpotovati, da to ugotovite.
Da so se vsa tista številna reševalna vozila lahko vsula na Ljubljansko Barje v četrtek zjutraj gre zahvala več kot dvajsetim letom načrtovanja, opremljanja, izobraževanja in izgradnje mreže NMP v Sloveniji. Res je, da to stane relativno veliko davkoplačevalskega denarja. Res je tudi to, da nimajo vse ekipe vedno veliko intervenc in da se nepoučenim ( na ministrstvu za zdravje) zdi, da so odveč (glej komentar kolegice iz Radovljice). Vendar ali je res potrebno, da umirajo ljudje na cestah, da bi nekega ekonomistka prepričali, da je strošek ekipe NMP upravičen.
Četrtkova nesreča se je zgodila še preden smo pričeli z rednim delom v UKC in smo lahko ustavili vse ne nujne operativne posege. Zato smo imeli na voljo več kot dovolj osebja in opreme. V času dežurne službe je prisotna v stavbi UKC samo dežurna ekipa. In če nihče ni zaseden z nekim nujnim posegom (kar je pri nas izjemno redko) imamo na voljo 5 anesteziologov. To pomeni, da v prvem valu oskrbimo 5 poškodovancev (poškodovancev, ki potrebujejo podporo življenjskim funkcijam). V primeru, da je poškodovancev več, vsaj do prihoda osebja od doma bi moral en anesteziolog poskrbeti za več kot enega poškodovanca. V tem primeru narediš samo najnujnejše. Poleg anesteziologa, hudo poškodovani vedno potrebujejo tudi kirurga. Največkrat travmatologa, pogosto pa tudi kirurge drugih specialnosti, kot so nevrokirurgi, torakalni kirurgi, abdominalni kirurgi, kardiovaskularnega kirurga, plastika, urologa in ginekologa. Dogaja se, ne samo v masovnih nesrečah, da je potrebno nemudoma ustaviti krvavitev v prsni koš ali trebuh. Brez torakalnega ali abdominalnega kirurga ima poškodovanec bistveno manjše možnosti. Pri hudih poškodbah, kjer je potrebno ukrepati hitro in kjer ti izkušnje pomagajo, da pravočasno ugotoviš, da je poškodovanec ali bolnik v težavah ne moremo nadomestiti izkušenega specialista z specializantom ali celo z zdravnikom druge specialnosti.
Zmanjševanje mase denarja za dohodke v javnem sektorju, ali z zmanjševanjem plač, ali z ukinjanjem delovnih mest ali s Fakinsko idejo ukinjanja dežurstev, ne bo Slovenije izvleklo iz težav. Zagotovo bo pa porušilo sistem, ki ga gradimo dvajset let in ki deluje. Velika prednost slovenske medicine pred zahodno Evropo je, da ima veliko izkušenih specialistov v bolnišnicah 24 ur na dan, sedem dni v tednu. Drugje so takšni specialisti predragi. V Angliji bi tega bili zelo veseli, saj so že ugotovili, da pri operativnih posegih, ki jih izvajajo po polnoči smrtnost pričenja strmo naraščati.
Mogoče bo tragedija, ki se je zgodila vendarle komu odprla oči …

  • Share/Bookmark

Starejši zapisi »